Kdor je kul naj tak ostane :)

25.1.2011 je dan, ko je moj nečak Mark praznoval svoj prvi rojstni dan. In vsaka najboljša teta valjda pride na rojstni dan, speče torto, kup mega darilo, pockrlja nečaka... Ampak, jz vsega tega nism mogla narest, ker sm šla na drug konc sveta in vrnitev domov za en dan bi bil mal predrag šport.
In tko sem se res slabo počutla, ko sm pomisla, da bo Mark en dan mal večji in bo dojel, da njegova najbolj kul teta sploh ni najbolj kul, ker sploh ni praznovala njegovga prvega rojstnega dne! Samo... Ta teta je še ko je bla doma misla na to, da ko bo Markito pihal prvo svečko, nje ne bo in mu je že pred odhodom naredila eno extra specialno darilo, ki ga je prejel direktno na svoj rojstni dan. In ko je prišel čas njegovega slavja, je organizirala  zabavo v Mehiki, z extra dobro torto in pihnla svečko namest njega.
Roko na srce, Mark se tega dneva itak nikol ne bo spomnu, Photoshop tud obstaja, tko da bi se loh nalimala zravn ostalih, ki so praznoval v Sloveniji, pa je zadeva rešena. Sam ko bo pa Mark zrastu pa bo vidu, da je mel kr 2 fešti, pa tud vedu bo, da je kul teta zmeri kul, pa tud če je na drugmu koncu sveta :))

P.s. Njegov boter Hugo ni pa prov nič manj kul kokr pa teta. Samo v vednost :D

Little things...

Dons sm dobila prijetno obvestilo od Vanje in sicer, da je "naša" šivilja prejela mojo razglednico in da je bla čisto paf in res vesela. Ne vem, zakaj je bla tok paf, ker mi je itak naročila, da ji pošljem eno :) V glavnem, kar sm hotla povedat je, da mi je res polepšal dan, da se je nekdo tok razveselil ene take malenkosti oz. da sem nekomu polepšala dan.
Včer sm se pogovarjala z enim sošolcem in mi je reku, da se prov veseli, da se kmal vračam domov in čeprov se ne slišva velikrat morm rečt, da mi je kr zaigral v srcu, ko sm to slišala. Prijeten občutek, sploh ko si popolnoma na drugem koncu sveta.
Najbrž ravno to dejstvo, da sem na drugi strani ocena in da ne morem jit domov kadar hočem, pripomore k temu, da so take malenkosti tako izrazite in pomembne zame. Morem priznat, da zadnje čase velik razmišljam o Sloveniji in da v mislih mnogokrat potujem k vam :) Ne morem jit še domov, ker še ne obvladam dovolj španščine :)) Ampak čez 53 dni bo pa znanje zadovoljivo in čebela bo odletla :P

P.s. Hvala vsem, ki ste doma in se kdaj pa kdaj spomnete name. Majhna stvar  za družbo - velika za Šuško. Heheheheheh :) 

Un beso*

By the way

Že dolg časa nism nič napisala… Mam neki člankov v glavi, samo nikol nobenga časa spravt na papir. Oblubm, da se bom počas izboljšala in mal bolj redno up date-ala dogajanje na tej strani ocena (itak pa nimam več prov velik časa :) Drugače pa morem rečt, da se počutim odlično. V službi zaključujemo projekt, tko da upam, da bom dodeljena še za kak mesec na kak nov projekt. Če bi se dal z isto ekipo, bi blo pa sploh extra… Počas tud planiram en kratek oddih preden grem domov, trenutno je še velik v zraku, tko da o tem, ko bo kej bolj konkretnega za povedat. Morm se mal pohvalt in sporočit, da sm se naučila velik španščine in da se mi tok fajn zdi, ko se kr lahko menim kokr hočem :) No ja, zdej že mal pretiravam, je še velik stvari, ki se jih morm naučit, sam se je pa stanje občutno izboljšalo. Kar je še zanimivega, je to, da je blo dons prvič po 4 mescih popolnoma oblačno – kaj nej rečm, mal spremembe paše :)) Če koga zanimajo novice iz Slovenije, naj sporočim, da zna moj Mark hodit (BRAVO MARK) in da je Zala na novo zaljubljena, sam prav pa, da se še ne bo poročila. Pametno, mal pa je po teti ane :) :)

En lep pozdravček vsem v Slovenijo, vedno ste v mojih mislih!

                                                                      Zala & Mark

La Graduacion

2. december je bil dan, katerega smo vsi težko čakali, Hugo pa še najbolj. Na univerzi Tec de Monterrey, kampus Puebla so podelili diplome vsem, ki so si to zaslužili. Med njimi je bil tudi naš mladi inženir :) Podelitev diplom je potekala v četrtek, večerja in zabava pa sta sledili v petek. Že v četrtek je bilo zelo slavnostno, v petek pa so Mehičani (predvsem predstavnice ženskega spola) presegli vsa merila. Po mojem občutku, se Mehičani zelo radi razkazujejo, predvsem pa ob takšnih priložnostih in seveda tisti, ki se lahko. Petkova večerja je bila »mini poroka« za vsako Mehičanko, ki je diplomirala. Obleke, ki so jih nosile so bile zelo izbrane in veličastne, prav tako vsi dodatki, od glave do pete. Tudi prostor, ker je večerja potekala je bil zelo eleganten, najbolj od vsega me je pa navdušilo dejstvo, da so ljudje prinesli svojo žgano pijačo. V ceno, ki smo jo plačali za večerjo je bila všteta vsa hrana, vino in brezalkoholna pijača. Pijačo z večjim procentom alkohola pa so slavljenci prinesli s seboj, ga postavili na posebno stojalo ob mizi in natakarji so nas pridno stregli :) Kar je zabavo naredilo drugačno od slovenske je bilo tudi to, da se je plesišče napolnilo ob prvem zvoku glasbe in prvih nekaj ur si je bilo kar težko izboriti prostor na plesišču. Tudi zaključek je potekal v tradicionalnem mehiškem stilu in sicer so nam zaigrali Mariachi. Ocena zabave: pisana na mojo kožo :)

 Dome & Paco

 Rodrigo & Carmen

 Yesua & Grecia

Mi Kaniček aka Inge con sombrero :)

Un señor muy amable

Danes sem po službi morala čakati, ker je Hugu guma na avtu zatajila... Odločila sem se, da nardim en “tour” in najdem nekaj za pod zob. Kmalu me je zaustavil veter, saj je dvignil veliko prahu in med tem, se je en delec  naselil v moje oko. PINCHE VIENTO! Ker sploh nisem mogla gledat, sem se usedla na škarpo pred katedralo in upala, če se zjočem me bo prah zapustil. Na žalost ni šlo tako gladko. Odločila sem se, da kar obsedim in z levim očesom opazujem ljudi okoli mene. Danes je bilo še posebno zanimivo, saj prihaja Noč čarovnic in kar nekaj ljudi se je sprehajalo v maskah po mestu. Z mano je obsedela tudi skupina okostnjakov, ki so iskali hrano. K sreči so se mene usmilili in me niso pojedli :)

V Mehiki je tudi navada, da se vse prodaja in to vsepovsod. Predvsem v mestnem središču je zelo živahno. Ljudje napolnijo kartonaste škatle s sladkimi dobrotami, ki jih želijo prodati. Ko sem obsedela s svojim novim prijateljem v očesu, se je mimo mene pripeljal gospod na invalidskem vozičku in mi ponudil svoje dobrote. Zahvalila sem se mu za prijaznost in mu povedala, da sem Junuzu obljubila, da jem sladkarije le 1x na teden. In še to ob nedeljah...  ;) Prijazni gospod je predvideval, da nisem Mehičanka (najbrž tudi zato, ker me ne mika jesti) in me vprašal iz kje sem. Povedala sem mu, da sem Slovenka. Že na splošno veliko ljudi samo začudeno pogleda, ko jim povem iz kje sem ali pa se naredijo, da vedo kje Slovenija je. Prijazni gospod me je presenetil in priznal, da ne ve kje Slovenija in me prosil, če mu povem. Ko sva zaključila s pogovorom, mi je podaril liziko, katere je prodajal. Najbrž mi je polepšal dan veliko bolj kot pa če bi jo podaril petletnemu otroku, saj vem, da je vsaka prodana lizika njegov vsakdanji kruh...

Gracias señor, usted me hizo el dia!

Za začetek

V glavnem, čisto na kratko... Kar nekaj ljudi mi je svetovalo, da se lotim pisanja spletnega dnevnika, pa nisem bila najbolj navdušena nad idejo. Po enem mesecu življenja v Mehiki je odločitev padla. Čisto iz praktičnega razloga. Veliko stvari se dogaja, rada bi bila v kontaktu z vsemi, pa včasih ne gre. Velikokrat pride tudi do zmešnjave informacij... Sedaj lahko vsi, ki vas zanima, spremljate dogajanje v Mehiki in upam, da vam ne bo preveč dolgčas :)