La Graduacion

2. december je bil dan, katerega smo vsi težko čakali, Hugo pa še najbolj. Na univerzi Tec de Monterrey, kampus Puebla so podelili diplome vsem, ki so si to zaslužili. Med njimi je bil tudi naš mladi inženir :) Podelitev diplom je potekala v četrtek, večerja in zabava pa sta sledili v petek. Že v četrtek je bilo zelo slavnostno, v petek pa so Mehičani (predvsem predstavnice ženskega spola) presegli vsa merila. Po mojem občutku, se Mehičani zelo radi razkazujejo, predvsem pa ob takšnih priložnostih in seveda tisti, ki se lahko. Petkova večerja je bila »mini poroka« za vsako Mehičanko, ki je diplomirala. Obleke, ki so jih nosile so bile zelo izbrane in veličastne, prav tako vsi dodatki, od glave do pete. Tudi prostor, ker je večerja potekala je bil zelo eleganten, najbolj od vsega me je pa navdušilo dejstvo, da so ljudje prinesli svojo žgano pijačo. V ceno, ki smo jo plačali za večerjo je bila všteta vsa hrana, vino in brezalkoholna pijača. Pijačo z večjim procentom alkohola pa so slavljenci prinesli s seboj, ga postavili na posebno stojalo ob mizi in natakarji so nas pridno stregli :) Kar je zabavo naredilo drugačno od slovenske je bilo tudi to, da se je plesišče napolnilo ob prvem zvoku glasbe in prvih nekaj ur si je bilo kar težko izboriti prostor na plesišču. Tudi zaključek je potekal v tradicionalnem mehiškem stilu in sicer so nam zaigrali Mariachi. Ocena zabave: pisana na mojo kožo :)

 Dome & Paco

 Rodrigo & Carmen

 Yesua & Grecia

Mi Kaniček aka Inge con sombrero :)

Un señor muy amable

Danes sem po službi morala čakati, ker je Hugu guma na avtu zatajila... Odločila sem se, da nardim en “tour” in najdem nekaj za pod zob. Kmalu me je zaustavil veter, saj je dvignil veliko prahu in med tem, se je en delec  naselil v moje oko. PINCHE VIENTO! Ker sploh nisem mogla gledat, sem se usedla na škarpo pred katedralo in upala, če se zjočem me bo prah zapustil. Na žalost ni šlo tako gladko. Odločila sem se, da kar obsedim in z levim očesom opazujem ljudi okoli mene. Danes je bilo še posebno zanimivo, saj prihaja Noč čarovnic in kar nekaj ljudi se je sprehajalo v maskah po mestu. Z mano je obsedela tudi skupina okostnjakov, ki so iskali hrano. K sreči so se mene usmilili in me niso pojedli :)

V Mehiki je tudi navada, da se vse prodaja in to vsepovsod. Predvsem v mestnem središču je zelo živahno. Ljudje napolnijo kartonaste škatle s sladkimi dobrotami, ki jih želijo prodati. Ko sem obsedela s svojim novim prijateljem v očesu, se je mimo mene pripeljal gospod na invalidskem vozičku in mi ponudil svoje dobrote. Zahvalila sem se mu za prijaznost in mu povedala, da sem Junuzu obljubila, da jem sladkarije le 1x na teden. In še to ob nedeljah...  ;) Prijazni gospod je predvideval, da nisem Mehičanka (najbrž tudi zato, ker me ne mika jesti) in me vprašal iz kje sem. Povedala sem mu, da sem Slovenka. Že na splošno veliko ljudi samo začudeno pogleda, ko jim povem iz kje sem ali pa se naredijo, da vedo kje Slovenija je. Prijazni gospod me je presenetil in priznal, da ne ve kje Slovenija in me prosil, če mu povem. Ko sva zaključila s pogovorom, mi je podaril liziko, katere je prodajal. Najbrž mi je polepšal dan veliko bolj kot pa če bi jo podaril petletnemu otroku, saj vem, da je vsaka prodana lizika njegov vsakdanji kruh...

Gracias señor, usted me hizo el dia!

Za začetek

V glavnem, čisto na kratko... Kar nekaj ljudi mi je svetovalo, da se lotim pisanja spletnega dnevnika, pa nisem bila najbolj navdušena nad idejo. Po enem mesecu življenja v Mehiki je odločitev padla. Čisto iz praktičnega razloga. Veliko stvari se dogaja, rada bi bila v kontaktu z vsemi, pa včasih ne gre. Velikokrat pride tudi do zmešnjave informacij... Sedaj lahko vsi, ki vas zanima, spremljate dogajanje v Mehiki in upam, da vam ne bo preveč dolgčas :)