Frida Kahlo & Casa Azul

Že kr neki časa nazaj, sva se s Hugom odpravla v Mexico City, Coyoacán. Dolgo časa se je v meni skrivala želja po ogledu Case azul - Fridine rojstne hiše. Ko sem se pobliže spoznala s Fridinim življenjem me je namreč očarala. Pri Fridi ne gre samo za njeno umetnost, ki jo obožujem, ampak predvsem za njen karakter, njeno življensko zgodbo in pogum, ki ga je poosebljala. Frida je namreč v zgodnji mladosti doživela prometno nesrečo na avtobusu, kjer je utrpela hude poškodbe. Zdi se, kot da je Bog hotel, da preživi in da nas navdušuje s svojo umetnostjo. V nesreči je namreč njeno telo prebodel železni drog, ki se je zapičil v njeno hrbtenico in zapustil telo skoz njeno nožnico. Kljub temu, da je študirala medicino se je po nesreči premislila in pričela s slikanjem. Dolgo časa je bila prikovana na posteljo, kjer so nastale njene prve slike. Frida je sčasoma shodila, čeprav tega nikoli nihče ni prčakoval. Njeno umetnost je opazil največji mehiški slikar (po poklicu arhitekt) Diego Rivera. Diego in Frida sta se poročila. Kljub temu, da je Frida zatrjevala, da je Diego njena največja nesreča je istočasno dejala, da je njena največja ljubezen. Čeprav se je zdelo, kot da ne moreta biti skupaj, tudi narazen nista zdržala. Po ločitvi sta se namreč kmalu spet poročila. Zaradi prometne nesreče Frida nikoli ni mogla imeti otrok, kar je hudo težilo njeno življenje in je tudi opazno iz njenih slik. Na splošno je svoje občutke in prepričanja izražala preko svoje umetnosti in ravno zato me tako navdušuje. Še danes imajo nekatere ženske v Mehiki podrejen položaj, ona pa se je gladko požvižgala na vse in krojila svoje življenje po svojih željah. Pogum, volja, vztrajnost, odločnost in edinstvenost so besede, s katerimi lahko opišem Frido. In ravno zato me tako navdušuje! <3

 Vhod v Fridino rojstno hišo - danes muzej

 Vhod na vrt za hišo

 Center Coyoacán

 My favourite street in Coyoacán

Moje najljubše delo Fride

 Del vrta

 Frida

 Zdi se, da je Frida s Changom nadomestila željo po otrokih

Napis na vhodu v Caso azul

Praksa: Casa De La Cultura Puebla

Evo, da mal povem kako je potekalo moje delo v Mehiki in kaj smo v bistvu sploh počeli. Moja praksa se je začela 4. oktobra 2010 in sicer s sestankom v podjetju Gardeko, kjer sem spoznala svoje sodelavce. Na začetku smo ekipo sestavljale arhitektka Maria Pia, arhitektka Ceci in moja malenkost. Med celotnim projektom se nam je pridružlo kar nekaj ljudi, med drugimi tudi restavratorka Gela, dva inžerirja, študent arhitekture Juan in urbanist Jorge.
Naš projekt je zajemal rekonstrukcijo in obnovo objekta imenovanega Palafoxiana, ki je del velikega kompleksa imenovanega Santo Tomas in je del kulturne dediščine. Naše delo ja bilo v bistvu naročeno s strani Ministrstva za kulturo, Puebla. Ko sem prvič prispela v Casa de la cultura je bilo stanje zelo žalostno. V bistvu sem kar težko verjela, da tam potekajo različna predavanja in tečaji kakršnekoli umetnosti. Pred pričetkom dela, smo prejeli načrte kako mora objekt izgledati po končanem delu. In tako smo najprej začeli s podiranjem nekaterih zidov, odstanitvijo obstoječega stavbnega pohištva, vodovodno in električno inštalacijo... Moja naloga na začetku je bla izris obstoječega stanja in fotografsko spremljanje del. Na začetku sem več al mn delala s arhitektko Mario Pio in sicer zato, ker je  znala neki angleščine. Ona nas je sredi projekta zapustila, kar je močno izboljšalo moje znanje španščine. Tako sem bla potem sposobna izdelovat dokumente za gradbeni dnevnik. Šlo je za kratka poročila o vsakem minimalno opravljenem delu. Vsak dokument je sestavljen iz poročila kaj delo obsega, kolk materiala je potrebnega, potem s tlorisom, detajli tlorisa in fotografij. Mene je delo zelo veselilo, problem je bil le to, da se včasih arhitekti niso mogl zment med sabo glede določenih stvari in smo mogl zadeve na novo izdelovat al pa popravlat. Kakorkoli že, projekt smo prpelal do konca, čeprov je blo vmes kar nekaj problemov in smo ene 3x posaljšal rok da dokončamo. Ampak na otvoritvi je blo vse poplačano. Bil je tak super filing, ker sem vedla kako je vse skupi potekal, kako je objekt zgledu na začetku in kok je zdej lep :))
Praksa je bla tud zato tok super, ker sem mela take super ljudi okol sebe. Arqi Ceci je pač največja carica kar jih premore Puebla. Sicer zna bit ful stroga in zajebana (en dan se je vodja delavcev zjoku v pisarni), sam je pa tud taka mama vsem, ki so okol nje. Mene je skoz klicala Guera, kar je beseda za blondince oz. ljudi z zelo svetlo kožo. Najbolš je blo ko smo šli skup na kosilo, ker je vedno imela kako zgodbico za nas ta mlade. In res sem zmeri mela občutek, da vse ve. Pol Maria Pia... ah tak srček. Mi je blo iskreno hudo, ko se je odločla, da ne bo več delala z nami. Ful velik sem se naučila od nje, obvladala je vse kar se je tičl računalnikov. Večinoma časa sem preživela s Juanom, študent arhitekture, ki se nam je pridružil malo za mano. V bistvu je že končal faks, samo še diplomsko more zagovarjat. Z njim sva se tud zmeri nasmejala, še najbolj pa ko se je učil slovenščino. Na koncu se nam je pridružil še Jorge, ki je že poročen in ma skoraj leto starega sinčka. Ahhh tamal je res tok luškan, da sm se jz cel cajt igrala z njim, kadar smo šli skup jest.
Evo to je, moja praksa se je končala. jz sicer še mal delam, da mi ni preveč dolgčas in da se lahko odpravim na še kak neodkrit kotiček Mehike :)

 Vrt pred pričetkom del

 Vrt po končanih delih

 Salon za likovno umetnost - PREJ

 Salon za likovno umetnost - POTEM

 Med odstranjevanjem ometa iz sten smo našli tudi freske iz 19. stoletja

 Salon za digitalno fotografijo

Arqi. Ceci in jz tik pred odtvoritvijo :)