Naš projekt je zajemal rekonstrukcijo in obnovo objekta imenovanega Palafoxiana, ki je del velikega kompleksa imenovanega Santo Tomas in je del kulturne dediščine. Naše delo ja bilo v bistvu naročeno s strani Ministrstva za kulturo, Puebla. Ko sem prvič prispela v Casa de la cultura je bilo stanje zelo žalostno. V bistvu sem kar težko verjela, da tam potekajo različna predavanja in tečaji kakršnekoli umetnosti. Pred pričetkom dela, smo prejeli načrte kako mora objekt izgledati po končanem delu. In tako smo najprej začeli s podiranjem nekaterih zidov, odstanitvijo obstoječega stavbnega pohištva, vodovodno in električno inštalacijo... Moja naloga na začetku je bla izris obstoječega stanja in fotografsko spremljanje del. Na začetku sem več al mn delala s arhitektko Mario Pio in sicer zato, ker je znala neki angleščine. Ona nas je sredi projekta zapustila, kar je močno izboljšalo moje znanje španščine. Tako sem bla potem sposobna izdelovat dokumente za gradbeni dnevnik. Šlo je za kratka poročila o vsakem minimalno opravljenem delu. Vsak dokument je sestavljen iz poročila kaj delo obsega, kolk materiala je potrebnega, potem s tlorisom, detajli tlorisa in fotografij. Mene je delo zelo veselilo, problem je bil le to, da se včasih arhitekti niso mogl zment med sabo glede določenih stvari in smo mogl zadeve na novo izdelovat al pa popravlat. Kakorkoli že, projekt smo prpelal do konca, čeprov je blo vmes kar nekaj problemov in smo ene 3x posaljšal rok da dokončamo. Ampak na otvoritvi je blo vse poplačano. Bil je tak super filing, ker sem vedla kako je vse skupi potekal, kako je objekt zgledu na začetku in kok je zdej lep :))
Praksa je bla tud zato tok super, ker sem mela take super ljudi okol sebe. Arqi Ceci je pač največja carica kar jih premore Puebla. Sicer zna bit ful stroga in zajebana (en dan se je vodja delavcev zjoku v pisarni), sam je pa tud taka mama vsem, ki so okol nje. Mene je skoz klicala Guera, kar je beseda za blondince oz. ljudi z zelo svetlo kožo. Najbolš je blo ko smo šli skup na kosilo, ker je vedno imela kako zgodbico za nas ta mlade. In res sem zmeri mela občutek, da vse ve. Pol Maria Pia... ah tak srček. Mi je blo iskreno hudo, ko se je odločla, da ne bo več delala z nami. Ful velik sem se naučila od nje, obvladala je vse kar se je tičl računalnikov. Večinoma časa sem preživela s Juanom, študent arhitekture, ki se nam je pridružil malo za mano. V bistvu je že končal faks, samo še diplomsko more zagovarjat. Z njim sva se tud zmeri nasmejala, še najbolj pa ko se je učil slovenščino. Na koncu se nam je pridružil še Jorge, ki je že poročen in ma skoraj leto starega sinčka. Ahhh tamal je res tok luškan, da sm se jz cel cajt igrala z njim, kadar smo šli skup jest.
Evo to je, moja praksa se je končala. jz sicer še mal delam, da mi ni preveč dolgčas in da se lahko odpravim na še kak neodkrit kotiček Mehike :)
Vrt pred pričetkom del
Vrt po končanih delih
Salon za likovno umetnost - PREJ
Salon za likovno umetnost - POTEM
Med odstranjevanjem ometa iz sten smo našli tudi freske iz 19. stoletja
Salon za digitalno fotografijo
Arqi. Ceci in jz tik pred odtvoritvijo :)
Hudooo res ste se potrudli vsi skupaj! To pa je izkušnja in pol! The best, zej se pa mal spočij in užij že zadnje trenutke v Mehiki.
OdgovoriIzbriši