Danes sem po službi morala čakati, ker je Hugu guma na avtu zatajila... Odločila sem se, da nardim en “tour” in najdem nekaj za pod zob. Kmalu me je zaustavil veter, saj je dvignil veliko prahu in med tem, se je en delec naselil v moje oko. PINCHE VIENTO! Ker sploh nisem mogla gledat, sem se usedla na škarpo pred katedralo in upala, če se zjočem me bo prah zapustil. Na žalost ni šlo tako gladko. Odločila sem se, da kar obsedim in z levim očesom opazujem ljudi okoli mene. Danes je bilo še posebno zanimivo, saj prihaja Noč čarovnic in kar nekaj ljudi se je sprehajalo v maskah po mestu. Z mano je obsedela tudi skupina okostnjakov, ki so iskali hrano. K sreči so se mene usmilili in me niso pojedli :)
V Mehiki je tudi navada, da se vse prodaja in to vsepovsod. Predvsem v mestnem središču je zelo živahno. Ljudje napolnijo kartonaste škatle s sladkimi dobrotami, ki jih želijo prodati. Ko sem obsedela s svojim novim prijateljem v očesu, se je mimo mene pripeljal gospod na invalidskem vozičku in mi ponudil svoje dobrote. Zahvalila sem se mu za prijaznost in mu povedala, da sem Junuzu obljubila, da jem sladkarije le 1x na teden. In še to ob nedeljah... ;) Prijazni gospod je predvideval, da nisem Mehičanka (najbrž tudi zato, ker me ne mika jesti) in me vprašal iz kje sem. Povedala sem mu, da sem Slovenka. Že na splošno veliko ljudi samo začudeno pogleda, ko jim povem iz kje sem ali pa se naredijo, da vedo kje Slovenija je. Prijazni gospod me je presenetil in priznal, da ne ve kje Slovenija in me prosil, če mu povem. Ko sva zaključila s pogovorom, mi je podaril liziko, katere je prodajal. Najbrž mi je polepšal dan veliko bolj kot pa če bi jo podaril petletnemu otroku, saj vem, da je vsaka prodana lizika njegov vsakdanji kruh...
Gracias señor, usted me hizo el dia!
